Iz Berlina z ljubeznijo

1. zacni urejati fotografije (zapeci jih na CD, se prej KUPI CD);
2. spravi se napisati eseje za tecaj (RESNO!);
3. daj prati perilo (drugace jutri ne bos imela cesa obleci);
4. BERLINALE (nekje izmakni zastonj spored, naredi izbor filmov in potem tudi KUPI karte za izbrane filme);
5. kupi loterijsko srecko (Zadanes lahko circa 35 milijonov evrov! Ampak ne sekiraj se, ce ti sreca ne bo naklonjena - tako ali tako ne ves, kaj bi s toliko denarja, anede?);
6. kaksno uro na dan posveti tudi (obveznemu) izobrazevanju, npr.: guljenju platnic kaksnih bolj “znanstvenih” knjig (Morfologija? – bljak!);
7. pravi cas se spravi od doma, da ne bos zvecer spet ZAMUDILA;

- Urska, kaj si pocela, ko si bila majhna?

- No … Ves, Jakob … Najprej moram malo razmisliti, ker je ze precej vode preteklo, od kar sem bila jaz toliko stara, kot si sedaj ti.

Po par sekundah mozganja in opaznega naprezanja malih sivih celic, mi Jakob skoci v narocje in s siroko odprtimi ocmi zre vame: – Saj si se vendar igrala, kajne?

- Pa … Seveda sem se! Ampak malo drugacne igre, kot se jih ti igras. Jaz namrec nisem hodila v vrtec, ko sem bila majhna.

- Kako – nisi hodila v vrtec? Mamaaaa, jutri ne grem v vrtec! Urski tudi ni bilo treba tja hodit.

- Hej, pocakaj malo. Naj ti razlozim … Mama in ata sta pazila name in na moji sestri. Vecino dneva smo preziveli na njuni mali kmetiji.

- Uau! A pri vas na kmetiji zivijo svinje?

- Ne. Smo imeli pa enkrat 9 mack.

- Kako jim je bilo ime?

- Amm … Pozabila sem. Torej … Ker nisem hodila v vrtec, sem se cel dan potepala naokrog ali pa se igrala z drugimi otroki. Na vasi je bilo zmeraj polno otrok.

- Potem imate vi tudi tako igrisce, kot ga imamo mi na koncu ulice?

- Pravzaprav ne. Mi smo se igrali v gozdu, na dvoriscih, na cesti in na travnikih. Enkrat smo se na skrivaj splazili na sosedov vrt, splezali v vrh drevesa in se tako najedli cesenj, da nas je vse bolel trebuh.

- A ti si tudi po drevesih plezala?

- Ja, zato sem imela pa vedno crna kolena – ravno taka, kot jih imas ti, poglej …

- Pa ni bilo nobenega odraslega zraven, da bi vas videl, ko ste cesnje kradli?

- Khm … Ves, Jakob, pravzaprav cesenj nismo kradli, le na skrivaj smo po drevesih plezali in se mimogrede na kaksni malici ustavili.

- Aaaaaa … Kaj si se pocela, ko si bila majhna?

- Zjutraj, po zajtrku, smo se na ulici dobili z otroki z vasi in se odpravili novim dogodivscinam naproti. Ponava…

- So bile te dogodivscine nevarne? Si mogoce takrat videla zmaja, ki bruha ogenj?

- Vcasih so bile dogodivscine kar precej nevarne, ja – skrivali smo se v gozdu, letali po travnikih, kdaj je kaksnemu spodrsnilo in je padel v potok, vsi pa smo bili precej umazani, ker smo se spotikali po takrat se neasfaltiranih cestah … Hja, priznam, da takega zmaja se nisem videla, se mi je pa enkrat zdelo, da sem videla carovnico, ki je s svojim crnim mackom priletela mimo meine.

- Je bila zlobna? Te je bilo kaj strah?

- Ne vem, ali je bila carovnica zlobna ali ne, ker je svignila mimo kot strela z jasnega. Strah me pa ni bilo, ker od zmeraj jem krompir v oblicah. Ce jes taksen krompir, te ni nicesar strah – tudi zmaji, ki bruhajo ogenj, te zaman skusajo prestrasiti!

- Uau! Kaj si se pocela, ko si bila majhna? Pripoveduj …

- Uuu, poglej, koliko je ze ura! Pridi, obleciva pizamo ter umijva zobe, in ce se nama to posreci, reciva, v naslednje pol ure, ti jutri pripovedujem naprej …

Preteklost sreca sedanjost.

“Ples je telesna komunikacija med dvema clovekoma, ki si medsebojno zaupata,” trdi ucitelj Alvaro Castillo Loo iz Peruja.  ”Soplesalke ne preseneti z nenadnim premikom telesa – dovoli ji, da zacuti gib, se preden se le-ta udejani.” 

Sprosti se, poslusaj melodijo, zapri oci, zacuti zivljenje. Dovoli soplesalcu, da drzi tvoje roke, ki so popolnoma sproscene. Zaupaj mu, ne glej v tla. Ujemi ritem, pusti partnerju, da te vodi. Pricaraj si nasmesek na obraz! Boki se v rahlem valovanju zibajo sem ter tja, roke sledijo temu gibanju. Prepletajo se zvoki oddaljene Kube, Spanije, Dominikanske Republike, USA, Mehike, Brazilije …

Nenadoma zacutis prijetno toploto, ki se naseli v tvoje celotno telo, v ozracju se pretaka pozitivna energija, slisati je smeh in obcasne vzdihe razocaranja, ker nekomu preprosto ne uspe osvojiti plesnega koraka.  

Po s Tajvana je prijazen student elektrotehnike, ki se trudi, a se mu vroci ritem salse ne pretaka po zilah. Konstantin je malo zmeden blondinec iz Berlina, ki pravi, da se bo od danasnje ure naprej salso raje ucil doma preko Youtubea (danes smo namrec osnovne korake nadgradili z nekaj dodatnimi koraki in par obrati). Michael je starejsi gospod, a ravno zaradi tega idealen (dodaten) ucitelj. Njegova polt je nekoliko temnejsa, govori tekoce nemsko, njegova telesna gestika izraza polnost zivljenja, kot da bi bil se vedno mladenic v poznih dvajsetih. Ko pleseva, mi ni treba steti korakov, vsak gib se zgodi tako naravno.

Obcutek imam, kot da bi na zivahnih ulicah Havane preplesala se eno poletno noc …

P.S.: Fotografiji sem nasla na internetu. 

Kdo si je za prvi januar sposoben rezervirati letalsko karto za kamorkolisizebodi, ce upostevamo, da je vsakemu povprecnemu tepcu jasno, da bodo posledice prekrokane noci terjale vec kot ocitni davek? Da, kot ze receno, 1. januarja sem letela nazaj v Berlin. Projekt, vam recem. Na vidiku ni bilo kaksnih prav posebno velikih ovir, ce mi seveda ne bi bilo potrebno se vsega spakirati, sebe urediti v priblizno spodoben primerek zenskega spola, se posloviti od druzine in se pravocasno pripeljati v Celovec.

Hvala bogu, ocka in mami ze na pamet poznata pot: “Tukaj sva se vozila po vase plenice, ker jih pri nas se nismo imeli.” Obema so se skoraj orosile oci – mami je verjetno prevevala nostalgija zavoljo casa, ko njene hcerke niso imele pojma, kaj letalo sploh je, ocetu pa se je pred ocmi prikazal kup pokakanih plenic in je bil preprosto srecen, da mu jih ni vec potrebno prati na roke.

No, na letalisce smo prispeli pravocasno.

Tokrat mi je bilo prizaneseno s senilnimi seniorji in senioritami. Letalo se mi je zdelo nekoliko prostornejse, celo sedezi so se mi zdeli precej bolj udobni. V rocni prtljagi sem s seboj privlekla vse zivo, da bi se med letom kratkocasila – potico, mandarine, mobitel s polovico enega hudega hita, pobarvanko, puzzle in knjigo Tennesseeja Williamsa Cat on a Hot Tin Roof (Macka na vroci plocevinasti strehi). Ker sem se trdno odlocila, da se na letu pod nobenim pogojem ne bom pustila motiti, sem, se preden smo vzleteli, odprla knjigo in se poskusila skoncentrirati na sklope crk, ki naj bi se povezovali v smiselne povedi. Naj bi se. Saj verjetno so se, ampak ko clovek ze zadnjih 10 min bulji v eno in isto stran, se marsikdo vprasa, ce je z doticnim bralcem (v tem primeru bralko) vse v redu. Tudi gospodu zraven mene nikakor ni slo v glavo, kaj na tem svetu mi zaposluje misli, da mi v toliksnem casu se vedno ni uspelo obrniti niti ene usive strani. Gospod so seveda vzeli knjigo v svoje roke in jo skrbno preucevali, medtem pa z menoj skusali navezati civiliziran pogovor. Mimo je cez nekaj trenutkov prstopicljala stevardesa z vozickom pijace, gospod zraven mene pa mi je prijazno ponudil, naj si izberem nekaj, da pogasim zejo. S prijaznim nasmeskom sem se povabilu odpovedala, on pa si je privoscil miniaturno steklenicko viskija za 3, 50 evra in pustil 1, 50 evra napitnine stevardesi. Viski ga je ocitno zazibal v sanje, saj je preostali del poti prespal kot ubit, jaz pa sem se koncno lahko posvetila svoji knjigi. Tal smo se dotaknili natanko ob napovedani uri, berlinski zrak je koncno spet napolnil moja pljuca. Strpali so nas na avtobus (kot pritice malo vecjim letaliscem) in nas par minut vozili po vzletnih stezah do izhoda. Moski, ki je na letalu sedel poleg mene, si je tudi v avtobusu priboril castni prostor ob meni. Najprej se je opravicil, ces da se je prej pozabil predstaviti, nato pa slovesno oznanil, da se imenuje Martin Dean. Je razlozil, da ni on tisti Dean Martin, ki je v 50-ih in 60-ih letih prepeval, igral in zabaval obcinstvo. A res ne – jaz sem pa mislila … No, tale Martin Dean je sicer tudi glasbenik, ravnokar je prisel iz turneje. Ko sva skupaj cakala na prevzem prtljage, mi je zaupal, da je se vedno ves omoticen, ker je prejsnji vecer pokadil nekaj trave in zlil vase nekaj kozarcev viskija. Ce bi pot nadaljevala v smeri Kreuzberg, bi si lahko delila taksi, tako pa sem se napotila v Charlottenburg in je taksi odpadel, z ruzakom vred sem se morala nabasati na avtobus. Dean si je priboril se mojo telefonsko stevilko - da me bo poklical, ce bo slucajno kaksna huda zurka na obzorju, me objel in podaril tri lupcke, pobral kovcek in se izgubil med ostalimi potniki.

No, ce se vam zdi storija za lase privlecena, ga pa po-google-ejte. Martina Deana. Priznam, jaz sem ga tudi.

Nekaj dni nazaj sem se vrnila s Pokljuke, kjer sem prezivela zabaven vecer s koktajli in prijatelji. Mislim, da je na mestu, da se vam vsem zahvalim za cudovita darila, ki ste mi jih poklonili v imenu Dedka Mraza, in da vam dam vedeti, da sem se kar nekaj dni spotikala ob svoj dolg nos, ker mi niste dovolili odpreti daril pred dejanskim novim letom … Ampak se je pa stopnjevala napetost in rasla radovednost, in je bilo po svoje tudi zaradi tega vredno pocakati (dokler nisem prisla domov).

Na silvestrovo sem premagala starse v pantomimi, osvrknila donece ognjemete bahaskih sosedov ter se mimogrede spravila v malce okajeno stanje z masnim vinom, ki sta ga h hisi “ta-mlade-dva” prinesla v dar. Iskren namen sem imela napisati tudi kratko voscilo na blog, ampak po treh kozarckih vina se mi to ni vec zdela tako pametna ideja.

Na noviga lejta dan sem se prebudila v zasnezeno jutro (ob 11.00) z lazjim primerkom macka, ki je k sreci spokal, se preden sem zacela funkcionirati kot normalno clovesko bitje … Se mi zdi, da kadar zdruzis zajtrk in kosilo v en sam obrok, ves, da je bil prejsnji vecer nekaj posebnega. Tudi, ce se ne spominjas cisto vsakega posameznega trenutka.

To leto sem bila zelo pridna. Sicer nisem naredila vseh izpitov, da bi prilezla v drugi letnik, ampak sem se kljub temu naucila veliko Zivljenjsko pomembnih stvari. Mami sem pomagala v kuhinji (ce se mi slucajno ni uspelo neslisno odkrasti v svojo sobo), s sestrama fizicno nisem obracunavala (vsaj zadnja dva meseca ne), ocku sem skuhala kapucino, ko je prisel iz sluzbe (saj velja, ce pristavis vodo v dzezvi na stedilnik, potem pa nekdo drug zavreto vodo zlije v salcko?), nikoli nisem zamujala, ko smo se dobili s prijatelji (razen, ce je ravno takrat nekaj vmes prislo) …

Dragi Miklavz, kot lahko na lastne oci vidis – no, verjetno ti ta pisma bere kaksen izmed tvojih angelckov, ker si le nekoliko starejsa generacija in se mogoce ne znajdes ravno najbolje v svetu moderne tehnologije – sem se resnicno poboljsala, odkar si nas nazadnje obiskal. Torej, prinesi mi: veliko cokolade, ker sedaj sem ze velika punca in ne verjamem nekaterim brezobzirnim odraslim, ki pravijo, da cokolada redi; pecenega parkeljna, ker ima boljsi okus od pecenega angelcka; bio-suho sadje, da bom v koraku s trendi, ki jih narekuje svet; nogavice in spodnje hlacke, preprosto zaradi tradicije (naj te spomnim, ce ti slucajno ze nagaja spomin: perilo namrec prineses vsako leto); in mir na svetu, ker je se vedno dovoljeno sanjati.

Hvala, dragi Miklavz. Res si super!

P.S.: Tudi ostalo tvoje spremstvo ni svoh.

Moski se verjetno sprasujejo, kaj za vraga sploh vlacimo v teh torbah okoli? Zakaj jih sploh potrebujemo?

Zato, da ko otrok rece, da je zejen, odpremo torbo in ven potegnemo plastenko vode ter mu jo pomolimo pod nos. Zato, ker z otrokom v narocju za las zgresimo avtobus in lahko med vso kramo, ki jo nosimo v torbi, ven izvlecemo tudi papirnato ladjico, s katero nato zamotimo malo otroce. Zato, ker otrok izrazi neverjetno veliko zeljo: rad bi risal. Pobrskamo po torbi in tako odkrijemo top svincnik in star zemljevid Ljubljane, ki ga lahko uporabimo za risalno povrsino. In tako naprej …

Zenske torbe so res prirocna zedeva, brez problema se jim moski lahko nehate posmehovati.

Kokosja torbica.

Inga prihaja iz Gruzije. Stara je 20 let, ima dolge, temne in skodrane lase, temne oci, sportno postavo in smisel za humor. Inga vsak cetrtek dela druzbo Arneju, dokler se njegovi starsi ne vrnejo iz sluzbe. Toliko sem prejsnji cetrtek uspela izvedeti, ko sem pospremila Jakoba eno nadstropje visje k Arneju na obisk.

Ker je Jakob obiskal sosedove in jim s tem nedvomno polepsal vecer, in ker je v stanovanju vladala tisina (razen obcasnega konjskega topotanja otroskih nozic po stropu), sem imela priloznost razmisljati o tej in oni pomembni zadevi. In tako mi je prislo na misel, da bi Inga in jaz zdruzili moci in vsak cetrtek popoldne preziveli enkrat pri Arneju, drugic pri nas. Ingi je bila ideja vsec, ta cetrtek se dobimo pri nas. Otroka bosta lahko skupaj uspicila kaksno neumnost, midve z Ingo pa bova s pogovorom sirili najin besedni zaklad. Volk sit in koza cela.

Gugalnica.

Novopeceno lastnico vozniskega izpita v nasi druzini namrec! Ce sklepam po svojih vozniskih sposobnostih, se starsi verjetno ze krizajo …

Srecno voznjo, draga sestrica!